Za zaključek leta vas želimo še malo nasmejati. Zabavajte se ob prebiranju hudomušne šavrinske zgodbe v pristnem istrskem narečju. Lahko jo tudi zaigrate z vašimi otroki/vnuki in si tako popestrite hladne, zimske dni.

Nastopata Šavrinki Vanca in Ančka. Na korti, pr Vanci doma.

VANCA: Vražje kokoši, vse so mi posrale. Na, poglede, kaj niso mogle jet kam drugam? Vse je posrano!

ANČKA: O, dober dan Vanca, pa kaj se jeziš na vse zgodaj ujutro?

VANCA: Buh dej, buh dej! Pa kadu se ne bi jezu. Te vražje kakuše so mi vse posrale. Pazi, da ne stopiš na kakšen drek. Trba si vre.

ANČKA: Ne, ne nisem!

VANCA: Pa kaj te je prneslo v tem cajte, po tem vremene?

ANČKA: Pa saj znaš. Pršla sem po jajca. Pa eno malo tudi za to, da grem od hiše in da ne gledam unega mojega starega doma. Znaš, od kar je zmastu grozdje, je vsak dan pijan.

VANCA: I poli nas je tako. S temi moži je sam križ in greh.

ANČKA: Sem prišla, ku imaš še kakšno jece za prodat.

VANCA: Znaš, da ne znam, ku je kaj. Ki moj ta stari znosi vse v uštarijo. Če ni za tabak in kvartin, nej mira pr’ hiše. Pa tudi ku nej soli u hiše.

ANČKA: Trba če bet kej.

VANCA: Grem gledat. (Se vrne.). Eko, sem vre lete. Nekaj če bet. Pa kan jih boš dala?

ANČKA: Vide, leti v plenjer mi jih dej. In pazi, da mi ne zakrgaš kakšen polužak.

VANCA: Mouči, mouči, še jajc ni, ke čejo bet polužke. Se ti ne bodo razbila?

ANČKA: Sen dala malo slame. Ti jih samo dej notri.

VANCA: Pet, deset, petnajst, dvajset,. Na glej, vlih dvajset jih je.

ANČKA: Pa kaj češ jemet ti za ta jajca?

VANCA: Kaj si prnesla ten s Trsta?

ANČKA: Vide, jeman ano tri fačole, šemencine, kos žajfe, en rakel konca…

VANCA: Vide, glej! Ta fčo če mi bet dober za zvečir, ko grem mouzt kravo v štalo, da me ne zebe v glavo. Ta je lep, če bet za h maše. Tega nečen. Ta mi beži z glave.

ANČKA: Psti ga, psti. Čen ga prodat kakšni mladi.

VANCA: Anka ta rakel konca bon vzela. Si jeman za zašet opanke. Te šememncine bo rabu moj Bepi, da si bo zebu postole, ki ku se bo en lep dan kar ubou, ki mu postoli zevejo tako na široko. Si jih mora popravet. Pa anka to žajfo rabim za se oprat. Vide, vse to ben vzela.

ANČKA: Ma, botra moja. Kaj si nisi ti malo preveč robe pobrala za teh par jajc!

VANCA: Kaj češ reč, da be te mogla še kaj det?

ANČKA: Znaš, da mi moraš še kaj det. Za tolko robe je premalo samo dvajset jajc.

VANCA: Čakej, čakej! (Odide in se vrne.) Ta prvi čeden je bil moj Bepi u malne. Videš, jeman čisto frišno domačo frmentonjevo moko. Videš, ta baležič ti lahko dam. Na, pa še kos pancete ti dam, da se boš zatacala mineštro. Bo tako dobro?

ANČKA: Boh ti povrni, botra. Nanka an malo je nemam, nanka za ano polento. Pa anka pancete nej več, nanka an njoco. Sem kontenta.

VANCA: Alora smo si pari?

ANČKA: Ja, ja, je vse prou, je botra.

VANCA: Čuj, čuj! Ti čen povedat še nekaj. Pa eno malo več po tiho, da ne bi kadu čev. Drugi bot, ko prideš, prnes, prnes mi ane bondante. Jih nemam nanka za h medihe, ku me kaj toka.

ANČKA: Poslušaj me, poslušaj. Vide, ki jeman leti u borši ane. Znaš, sem jeh prnesla tan doli uni toji, ke anka ne znan, da kaku se ji reče. Pa pravi, da ji nejso dobre. Ona je bolj fina, jih neče. Pogledi, leti so, tebe sigurno ti bojo prav.

VANCA: Čuj, an malo so mi voske. Jih bon ano malo popravla, pa bodo dobre. Čuj, čuj, a vseglih mi drugi bot prnesi še ene malo buljše za h medihe.

ANČKA: Čen ti prnes, čen. Ane takšne na špičce. Če bet kontent tvoj Bepič. Pa kaj mi češ dat zanje? Lahko mi daš ano kokoš.

VANCA: A moj Bepič. Brigajo njega moje bondante! Pa znaš, da si pametna? Lahko ti bom dala kokoš. Pa znaš, kaj bom rekla mojmo Bepči? Rekla mu bom, da jo je vzela lisica ali kobič. Taku da bo prou! Ja, smo si bot?

ANČKA: Dobro, smo zmenjene.

VANCA: Pazi, kot hodeš, da ne padeš, je vre kasno. Zbugom.

ANČKA: Pste mi jajca za drugi bot! Da jeh ne boš dala kakšni drugi! Zbugom!

VANCA: Ne bom, ne! Gram anka jaz. Moram zapret kokoši pa anka prascem moram dat še jest.

ŠAVRINSKO ZGODBO LAHKO DOŽIVITE TUDI NA IZLETU >>> KLIK