KRAŠKI PRŠUT – zgodba o kulinaričnem biseru in namig za izlet

Kraški pršut je tisti, ki je sušen na mrzli in občasno divji kraški burji. Vsaka kraška domačija ima vsaj eno takšno svinjsko stegno, ki visi v hramu domačije. Svinjsko stegno je lahko od drugod, ampak sušeno mora biti na Krasu po strogo predpisanih pravilih. Največ sušenih pršutov imajo tradicionalne kraške pršutarne, saj je bila priprava in prodaja pršuta pomembna gospodarska dejavnost že v preteklosti. Kraški pršut se suši od 9 pa vse do 16 mesecev. Lahko tudi dlje. Pršut se je jedlo večinoma ob koncu večjih kmetijskih del (v času žetve, košnje ali seveda trgatve) ali za praznike (žegnanje, poroka, Velika Noč). V večini pa so bili pršuti namenjeni za prodajo. Kraševci so po 2. svetovni vojni nosili prodajati svoje pršute v Trst, zlasti trgovcem in gostincem. Še danes se Italijanom ob rezini kraškega pršuta cedijo sline. Zato ob koncih tedna zelo radi obiščejo eno izmed kraških domačij ali osmic, kjer jim poleg tega kralja mesnin postrežejo še kraški teran.

Ljubitelji pršutov se velikokrat sprašujejo v čem je razlika med kraškim in istrskim pršutom. Istrski pršut je brez kože in slanine. Je dober, ampak ne tako odličen kot kraški, ki ga dopolni cel komplet okusov.

Vabimo vas, da harmonijo kraških okusov doživite na nepozabnem kulinaričnem izletu na Krasu:
Izlet na Kras – v deželo pršuta, terana in poezije
Kulinarična pravljica na Krasu
Kulinarično razvajanje med Krasom in Trstom

***Izleti so namenjeni različnih zaključenim skupinam, društvom in kolektivom.

Doživite Kras v vsej svoji lepoti in v spremstvu vodnika domačina pokukajte v pršutarno in na  druge kamnite kraške domačije!

IZLETI PO SLOVENIJI | Izleti v Slovensko Istro: Šavrinke, vino, tartufi…

Hodite na izlete po Sloveniji? Ali poznate Slovenijo? Verjetno, tako kot mnogi Slovenci, ne povsem. Predstavljamo vam idejo za izlet v čudovite kraje, kamor zaidejo redki turisti! Zapeljite se med ljudi globoko v podeželje, kjer je verovanje v mistična bitja še kako živo in kjer so Šavrinke držale štiri “kantone” od istrske hiše pokonci…

Istrske žene Šavrinke so svoj razmah doživele v 19. ter v prvi polovici 20. stoletja, vse dokler se ni med njihove poti surovo vrezala novo vzpostavljena meja med Italijo in Jugoslavijo in tako odrezala Trst od Istre. Šavrinke – jajčarice, potujoče trgovke, so zgodaj zjutraj, še preden se je na nebu pojavila zora, šle »h nogam« z oslico (istrsko: mušo), si na glavo nadele »plenjer« (koš), »bisage« in »fagote« (potrebščine za tovorjenje) in se odpravile proti Motovunščini ali Buzetščini. To sta bili območji v okolici katerih so Šavrinke kupovale jajca. Vsaka zase je točno vedela v katero vas more it in v katero hišo. To je prehajalo iz roda v rod. Rekli so jim: »Tan, kamor vidiste, da se kadi ses kaminov, eno kamor čujaste kantat pateline, tan hote. Eno še nekaj: Trdo glihat, pošteno plačat!« Med potjo pa so si puščale razne »sinjale« (znake, po katerih so vedele, katera je šla v katero smer). Šavrinke so jajca (pa tudi druge potrebščine) največkrat prodale v Trstu, tam pa nakupile stvari, ki so jih ljudje v teh krajih potrebovali (blago, mila, žeblje, petrolej, obleke in drugo). Največ žena je bilo doma iz Kubeda in Gračišča. Šavrinke so na poti prebile mnogo ur. Od Gračišča do Trsta so potrebovale tudi po 6 ur hoje. V tistih časih niso poznali ulične razsvetljave, hodile so v trdni temi.

Šavrinke so znale povedat, da so se jim na poti dogajale čudne reči. Verjele so v mitološka bitja, ki so jim vsak po svoje krojila usodo. Zelo so se bali »štrig« in »štrigonov« – zlobnih čarovnic, ki so znale človeka»žaštrigati« tako, da ga je spremljala nesreča. Zaradi tega, so veliko stvari delale »vnic« – za nazaj. To naj bi jih obvarovalo pred zlobnimi uroki. Zatorej, ko boste obiskali tukajšnje vasi, si nikar ne pozabite zjutraj spodnjega perila obrniti narobe. To vas bo varovalo pred zlobnimi uroki, pomagal bo tudi kakšen »antištrigin«, ki pa ga znajo tukajšnji ljudje izdelati po skrivnem receptu.

Velika nadloga tukajšnjih ljudi so bili tudi »kodlaki« ali vampirji. Znana je zgodba o vampirju Juriju Grandi, ki je v srednjem veku sejal strah in trepet med istrskim življem. »Mrak« je bil nadloga, ki je strašil otroke. Ponoči je v vas prišel v podobi psa ali mačke. Zato otroci, ko je padel mrak, niso imeli kaj delati zunaj. Ponoči so otrokom okoli vratu zavezali rdečo ruto, ki jih je varovala pred to nadlogo.
Kraji okrog Gračišča, Gradina, Smokvice, Abitantov in drugih okoliških vasi pa niso nekaj posebnega zgolj zaradi tega. V teh krajih, ki so odmaknjeni od mestnega vrveža, boste imeli priložnost občudovati čudovito naravo ter še vedno lepo ohranjene vasice, ki skupaj s prijaznimi domačini kljubujejo času. Vabimo vas, da si te kraje ogledate na naših izletih, kjer boste Istro doživeli s pomočjo vodnika – domačina, ki te kraje pozna do potankosti in vam bo znal predstavite kraje na način, da jih ne boste nikoli pozabili.

Nekaj idej za kulinarični izlet v deželo Šavrink, tartufov in vina:

VIPAVSKA DOLINA – zakaj med TOP 10 po izboru Lonely Planet-a?

Vipavska dolina… Njena ugodna geografska lega in specifika reliefa sta razloga za zelo ugodne podnebne razmere, ki dajejo dom v prvi vrsti vinogradništvu in sadjarstvu. Kdo še ni slišal za kvalitetno vipavsko vino zelen ali pa za sok iz sočne vipavske breskve? Ste že slišali za lahkotno vipavsko “breskovo vino”? Divja in mrzla vipavska burja medtem suši domače mesnine na vipavskih domačijah.

Tu so doma srčni in ustvarjalni ljudje, ki poklanjajo svoji zemlji svoja najboljša leta. Številne vinarske domačije že več generacij pridelujejo v svojih sodih izjemno kvalitetna vina. Tradicija gre iz roda v rod in dobiva mlade gospodarje, ki jih vodita neizmeren entuziazem in ljubezen do domačega kraja.

V vipavski dolini je poleg kulinarike bogata tudi naravna, zgodovinska in kulturna dediščina. Idilični sprehod ob reki Hubelj do izvira, stara elektrarna, ostanki rimske utrdbe v Ajdovščini, znani Vipavski križ, edinstvene Goče z obokanimi kletmi in dolgo vinarsko tradicijo, očarljiva Vipava – »slovenske Benetke«… V Podnanosu je naša slovenska himna dobila svoj ritem in melodijo, Ivan Tavčar je na počitnicah v Zajčjem gradu pisal Cvetje v jeseni…

Idej za izlet po Vipavski dolini je zares veliko, zato vsako leto nastane kakšen nov program. Kliknite na spodnje povezave in najdite vam najboljšo idejo za izlet z vašim društvom, kolektivom ali zaključeno družbo:

Izlet v čudovito Vipavsko dolino
Vipavska pravljica
Kulinarično doživetje Vipavske doline

Vipavska dolina je kot prebujajoča se Trnuljčica. Čudovita, skrivnostna in nedolžna. Zavijte na njene zavite poti in v spremstvu vodnika domačina spoznajte mnogotere skrivnosti očarljivih vasic in starodavnih obokanih kleti!

Lepa in mila si Vipavska dolina,
na gričih trta, da nam vina,
so njive posejane, žito zori,
cvetoče drevje sladko sadje rodi.

Živina se pase, potok žubori,
zelene travnike kosec kosi;
Listje v vetru lepo šelesti,
zjutraj me pesem ptic prebudi.
(Aljoša Stražiščar)

Osmica na Primorskem

Osmica je bila sprva oblika prodaje na drobno neustekleničenega vina z geografskim poreklom. Sčasoma pa se je možnost za prodajo razširila še na možnost prodaje domačih suhomesnatih in mlečnih izdelkov, doma spečenega kruha, potic ter skuhanih štrukljev.

Pisni viri poročajo, da pravica točenja vina izvira še iz starih časov nemškega cesarja Karla Velikega. Ta pravica se je ohranila še kasneje v času vladavine cesarice Marije Terezije in avstrijskega cesarja Jožefa II. Leta 1784 je bil izdan dekret, ki je vinogradnikom dovoljeval osem dnevni rok za točenje vina. Po tem dekretu je lahko kmet oz. vinogradnik prodajal vinske presežke iz preteklega leta v tako imenovanem vinotoču pod vejo. Vinotoč, v katerem je kmet prodajal svoje vino brez davka osem dni v letu, je dobil ime OSMICA. Da bi označili, da poteka osmica souporabili šop bršljana, imenovan »fraska«, ki so ga pritrdili na vhodna vrata.

Osmico je vinogradnik priredil na svojem domu v prostoru, kjer se vino hrani: v kleti ali na borjaču. Kmetu je bilo s tem omogočeno, da je lahko svoj lasten pridelek prodal potrošniku,saj so bile količine vina večje, kot bi jo lahko porabila povprečna družina. Poleg prodaje poljskih pridelkov je prvotno organiziranje osmice za vinogradnike predstavljalo edini vir zaslužka. Navada se je ohranila do današnjih dni in tako danes največ osmic najdemo na Krasu (na obeh straneh meje), nekaj pa jih odpre svoja vrata tudi v Vipavski dolini in Slovenski Istri! Obogatite vaš jesenski izlet na Kras, izlet v Vipavsko dolino ali izlet v Slovensko Istro z obiskom osmice!

Najdi idejo za jesenski izlet s kosilom ali večerjo na osmici!

Obiranje oljk in izlet v Slovensko Istro

Med pomembna opravila spada tudi obiranje oljk, ki se začenja konec meseca oktobra. V Istri raste oljka že iz rimskih časov. V času rimskega imperija je oljčno olje za Istro in Istrane predstavljalo zelo pomemben gospodarski vir. Tradicija se je ohranila do današnjih dni. Olje so še v začetku prejšnjega stoletja shranjevali v velikih izklesanih kamnih pokritih z lesenim pokrovom, imenovanih “kamen od ulja”. Kamni so bili različnih dimenzij.
Oljke so stiskali v torklah, kjer so pekli tudi krompir, ga namakali v olje in zraven pili vino. Moderne torke je danes moč najti po celotni Istri. Stare torkle so se ohranile v nekaterih vaseh in si jih danes lahko ogledamo kot muzejsko zbirko. Star istrski pregovor pravi: »Per tutti i šanti baligo davanti«, kar pomeni, da se na vse svete (1. novembra), okoli pasu opaše iz platna narejena vrečka (baligo), v katero se nabira oljke. V knjigi Prospera Petronia iz leta 1682 je zapisano, da so Istrani obirali oljke od sv. Katarine (25. novembra) pa vse do Božiča. Če je bila letina dobra pa je obiranje trajalo vse tja do marca. Slovenska Istra je eno najsevernejših območij, kjer še uspeva oljka. Znano je, da so oljčna olja tega območja med najboljšimi. Danes je v Slovenski Istri posejanih skoraj 1300 hektarjev nasadov.
Vir: Alberto Pucer

Pri Autentici smo vam ob tej priložnosti pripravili Izlet – Obiranje oljk v Slovenski Istri. To je izlet oziroma izkušnja, ki jo morate doživeti!

IZLETI ZA SKUPINE – Po poteh Soške fronte

Po poteh Soške fronte je izlet v spomin na serijo bitk ki so od 23. maja 1915 do 24. oktobra 1917 zaznamovale območje med Posočjem, Goriško in Krasom.

Na Krasu in ob spodnjem toku reke Soče so se odvile ene od najbolj hudih bitk na tem delu fronte. Ker je tu svet manj gorat, je italijanska vojska predvidevala, da bo tu laže zlomila nasprotnikovo obrambo, kot v goratem delu fronte. Prva bitka na Soški fronti se je odvila prav na spodnjem toku reke Soče, ko je italijanska vojska poleg tolminskega in goriškega mostišča želela zavzeti še zahodni rob kraške planote. Odločila se je za udar proti doberdobski planoti.
Spominska obeležja, kaverne, strelski jarki, utrdbe in pokopališča predstavljajo kulturno in zgodovinsko dediščino. Spominja in opominja nas na trpljenje, žrtvovanje in umiranje tisočih mladih fantov in mož številnih narodov. Ti spomeniki in obeležja dajejo prihodnjim rodovom možnost, da se poklonijo junakom in nas spominjajo na vse, ki so trpeli v času 1. svetovne vojne ter opominjajo, zakaj se vojne ne smejo več dogajati.

Zgodbo teh krajev lahko spoznate tudi pobliže na organiziranem izletu s strokovnim vodenjem lokalnega vodiča. V Autentici vas torej vabimo na čudovit izlet za zaključene skupine (minimalno 10 oseb) po poteh junakov, ki so se nekoč bojevali za vsak kamen čarobnega Krasa. Vabljeni na izlet po poteh Soške fronte.

Podrobnejši program izleta najdete na tej povezavi – Izlet po poteh Soške fronte (klikni).

Za zaključek vas pustimo ob branju slovenske narodne pesmi, avtorja Zorka Prelovca:

Oj Doberdob, oj Doberdob,
slovenskih fantov grob!

Kjer smo kri prelivali za svobodo domovine,
kjer smo jih pokopali, slovenske fante.

Oj Doberdob, slovenski grob!
Oj Doberdob, slovenski grob!

Enodnevni izleti v Slovensko Istro in legenda o “zlati kozi”

Krkavče so zelo stara vas v zaledju Kopra nad reko Dragonjo. Zgrajena na živi skali polna zanimivosti in skrivnosti še iz daljne preteklosti. Že od davnih časov je v oklici Krkavč na neznanem kraju bil zakopan zaklad, ki je buril duhove, domišljijo in radovednost tamkajšnjih prebivalcev. Ta skriti zaklad je bila zlata koza, starodavni simbol Istre. Mnogi so jo leta in leta iskali in iskali, da bi obogateli, a zaman. Hudič je namreč nad zlato kozo obesil težak mlinski kamen zvezan z vrvjo in skrbno bdel nad njim. Če bi se kdo približal zakladu, bi hudič prerezal vrv in kamen bi pod sabo iskalca dobesedno zmečkal.
Leta 1728 je v Krkavče prišel opravljat službo božjo duhovnik Štefan Umer. Tamkajšnja cerkev je bila takrat majhna, vlažna in v slabem stanju. Odločil se je, da jo porušil in zgradil novo, večjo. To pa ni bilo lahko. Dobil je vsa potrebna dovoljenja, manjkal pa je denar. Med iskanjem le-tega je župnik Umer slišal govorice o skritem zakladu. Odločil se je, da ga poišče. In uspelo mu je najti skriti zaklad. Ko se mu je približal pa je hudič že pripravil škarje, da z njimi prereže vrv na kateri je visel mlinski kamen in ga tako pokoplje pod sabo. V tistem trenutku pa se je iz bližnje Nove vasi, kjer je bila čudodelna Mati Božja, zaslišal močan lajež psov, ki je tako prestrašil hudiča, da je nemudoma zbežal. In tako se je župnik lahko polastil skritega zaklada oziroma zlate koze. Na skrito jo je nesel prodati v Trst in zanjo prejel veliko denarja, da je z njim lahko zgradil novo, veliko cerkev, ki še danes ponosno stoji ob glavnem vaškem trgu. Dograjena je bila leta 1738, posvečena pa je sv. Nadangelu Mihaelu, ki goduje 29. septembra. Na ta dan njemu v čast pripravijo v Krkavčah veliko slavje.

Najdite idejo za izlet v Slovensko Istro in se v živo prepričajte o čarobnosti istrskih vasic!

Martinovo: Enodnevni izleti

Martinovo je praznik, na katerega so se naši predniki zahvaljevali za dobro letino. Pri Autentici se bomo sv. Martinu poklonili z MARTINOVIMI IZLETI in ga praznovali cel mesec november.
V Sloveniji se dan sv. Martina praznuje predvsem kot praznik vina. Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto in grešno novo vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. Ob praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine in razni zabavni dogodki. Predvsem je zanimivo na Primorskem.

KAKO MARTINOV NOVEMBER?
V Goriških Brdih je Martinovo največji praznik za trgatvijo ali »bandimo« kot rečejo Brici. V Šmartnem se dogaja eno najbolj pristnih Martinovanj v Sloveniji. V Slovenski Istri se praznovanje svetega Martina, oziroma »Martinja«, kot rečejo Istrani, razlikuje od vasi do vasi in ponekod traja do enega tedna.

Pri Autentici v tem času ponujamo prav posebne novembrske izlete! V mesecu novembru je namreč veliko priložnosti za izlet na Primorsko, saj poleg Martinovanj svoja vrata odprejo tudi osmice. Martinovo je velik praznik in zakaj bi Sv. Martina počastili samo z večerjo? November je lahko zelo zabaven!

Oglejte si naše posebne jesenske izlete in preživite čudovit novembrski dan na Primorskem!

Izlet v Padno in okolico

IZLET V PADNO IN OKOLICO

Padna – istrska vasica, ki se bohoti na pomolu nad dolino potoka Drinca, je skozi stoletja uspela ohraniti svoj značilen videz.
Z arheološkimi izkopavanji so do sedaj odkrili ostanke, ki nam pričajo o življenju na tem območju že v rimski dobi. Te izkopanine so večinoma stare opeke in deli rimske ceste. Najden je bil tudi fragment, na katerem piše »publi ituri sabini«. Iz raziskav lahko sklepamo, da je Padna obstajala že v antiki.
Ime PADNA naj bi izviralo iz latinske besede »patena«, ki pomeni krožnik, skleda. Grič, na katerem je vas ima namreč obliko narobe obrnjene sklade ali šalice. Druga razlaga pravi, naj bi bilo ime slovanskega izvora. Padna naj bi namreč “padla” iz bližnega griča, kjer nekoč stala stara vas na današnje mesto.
Vas je zaznamovala tudi našega slikarja Božidarja Jakca, katerega starši so 14 let živeli v Padni. Danes je v vasi njegova galerija. Na pomolu strme in razgledne vzpetine je cerkev sv. Blaža z zgodnjegotskimi elementi iz 13. in 14. stoletja in marmornatim podstavkom kropilnika iz 9. stoletja. Zvonik cerkve naj bi vaščani zgradili s prodajo bledeža (slo.: blitve).
Vse južno pobočje padenskega hriba je poraščeno z oljko. Raziskave so pokazale, da so drevesa stara več kot 300 let. Zato ni čudno, da so se vaščani letos odločili, da bodo med 27. in 29. aprilom praznovali praznik olja in bledeža. Veseli smo, da so k praznovanju povabili tudi našo agencijo. V okviru praznika namreč organiziramo animacijski pohod med Padno in Novo vasjo ter kolesarjenje po Šavrinskih hribih.
Doživite kamnito vasico v objemu več stoletnih oljčnikov – Izlet v Padno in okolico!

Avtentičen božični recept: Istrski bakala na belo

Na naših izletih po Slovenski Istri boste poizkusli tradicionalno istrsko kulinariko. V nadaljevanju vam predstavljamo eno izmed jedi, ki na predbožični večer na krožniku v Istri ne sme manjkati – istrski bakala na belo.

Dan pred božičem je bil v Istri strogi post. Žene so že popoldan cvrle fritole (vrsta istrske sladice), otroci so postavili jaslice, zvečer pa je bil obvezno na mizi bakala na belo z vrzotami (ohrovtom) in polento. Priprava bakalaja je bilo vedno moško delo.

Sestavine:
1 bakala (polenovko), težak približno 500 g, 2 dl oljčnega olja za cvrtje, oljčno olje za dolivanje (1/4 do 1/2 l, odvisno, koliko ga »spije« in od teže oz. velikosti), 5 strokov česna, nekaj vejic peteršilja, sol in poper ter vodo, v kateri se je bakala kuhal.

Priprava:
Bakala moramo najprej potolči in ga namakati v vodi celo noč (ali najmanj 4 ure).

Nato ga kuhamo v slani vodi, dokler se ne zmehča (cca. 45 minut). Nekaj vode, v kateri se je kuhal, shranimo. Ko je še topel, odstranimo kosti in po želji tudi temno sivo kožo ter damo meso v višjo posodo (lonec).

Na segretem oljčnem olju popražimo dva stroka česna. Ko porjavita, ju odstranimo in olje ohladimo. To olje zlijemo na kose bakalaja v lonec, popramo, po potrebi še malce posolimo in začnemo tolči z leseno, spodaj debelejšo kuhalnico (tako, kot jo uporabljamo za pripravo pireja). Dodamo preostanek sesekljanega česna in peteršilj ter tolčemo naprej. Vmes občasno dolivamo oljčno olje. To delamo toliko časa, dokler masa ne postane primerno gosta.

Poskusimo, po potrebi dosolimo in popramo, po želji lahko dolijemo nekaj vode, v kateri se je bakala kuhal, da postane bolj bel in mehkejši. Tako pripravljenega še malce pogrejemo in ponudimo s polento kot glavno jed.

Na božično vigilijo (predbožični večer) pa so zraven imeli še praženo zelje ali ohrovt (vrzote) kot zelenjavno prilogo.

Vir: Alberto Pucer, Istrska kuhinja: pr nes kuhemo pu naše
Foto: Robert Titan