V času pred Božičem in Novim letom je pestro v prav vsaki slovenski pokrajini. To je čas kolin, priprav na praznovanje Božiča ter čas obdarovanj. V tem času velja omeniti nekaj jedi, ki so še posebej aktualne na Krasu ter v Brkinih in ki vam bodo morda popestrile kakšnega izmed prazničnih dni. Za recepte smo poprosili kuharskega mojstra Riharda Bašo iz Jasena pri Ilirski Bistrici ter klenega Kraševca Marka Mahniča iz turistične kmetije pr’ Sušči iz Grahovega Brda na Krasu.

Krompir u zjvnci (Krompir v zelnici)
Krompir v zjvnci je tipična brkinska jed, ki je povrhu vsega še zelo okusna. Ko se krompir in zelje kuhata skupaj, se krompir ne razkuha, saj zaradi kislosti zelja zakrkne. Tako so gospodinje dale lonec na štedilnik in jim ni bilo treba skrbeti, kdaj bo kuhano. Tisti, ki jedi ne poznajo, običajno mislijo, da je krompir surov. Jed so zabelili s čimerkoli, kar je bilo svinjskega ali vsaj živalskega izvora, včasih tudi samo z žlico masti. Najboljši pa je krompir v zelnici, zabeljen s svežimi ocvirki.

Potrebujemo:
• krompir
• kislo zelje
• ocvirke ali obrezke od pršuta ali panceto
• poper
Krompir olupimo in zrežemo na nekoliko večje kose. Zelje pokusimo in če je preveč kislo, ga nekoliko oplaknemo. V lonec damo zelje in krompir skupaj, prilijemo toplo vodo in kuhamo kakšne pol ure. Krompir na zunanjem delu naredi skorjico, ki se ne razkuha, odznotraj pa je normalno kuhan. Nekateri kuhajo krompir posebej, s tem ni nič narobe, le da jed ni krompir v zelnici, ampak krompir in zelje.  Jed odcedimo in jo razdelimo na krožnike. Pri tem pazimo, da je količina zelja in krompirja uravnovešena. Zabelimo z ocvirki. Če jih segrevamo, moramo paziti, da jih ne pregrejemo, saj postanejo žarki. Če belimo s suhim mesom, ga pocvremo na masti, pri tem pa pazimo, da ga ne zažgemo.

Recept nam je zaupal: Rihard Baša, kuharski mojster

Kraški štruklji z vinsko omako

Rihard Baša pravi, da so štruklji, sploh kvašeni orehovi, pravzaprav niso nič drugega kot kuhana potica. In kot takšni so še boljši, saj so veliko sočnejši. Štruklji so bili vedno slavnostna jed, namenjena dokončanju nekega dela, po domače likofa. Vedno so bili na mizi, ko so končali žetev, pokrili streho na novi hiši, končali pomembno skupno delo v vasi, ob koncu košnje ter seveda za praznike. Bili so nekakšna nagrada za domače ljudi, za goste pa so pekli potico, ki je bolj obstojna.

Potrebujemo:
500g moke
1 jajce
ščepec soli
1 paketek vaniljevega sladkorja
30g svežega kvasa
2 žlici sladkorja
mleko po potrebi
rozine namočene v rumu

Postopek:
vse sestavine zmešamo skupaj v gladko testo. Pustimo da naraste na 2x večjo velikost. Testo razdelimo na 4 enake dele ( štruce ) ter pustimo da vzhaja na 1x večjo velikost. Medtem ko testo vzhaja nalijemo veliki lonec vode, posolimo in zavremo. Ko je voda zavrela, položimo v vodo štruce (bolje da damo samo 2 na enkrat) pokrijemo in kukamo 10 min. na vsaki strani. Štruce vzamemo iz vode položimo na desko in razžremo s sukancem

Zanimivost:
brez sladkorja , vaniljevega sladkorja in rozin lahko postrežemo z npr. golažem pečenko …

Kraške štruklje zabelimo s teranovo omako

Potrebujemo:
3 žlice masla
2 žlici drobtin
1 dl terana
1 žlica sladkorja
0,5 dl vode
ščepec soli

Postopek:
Maslo in drobtine prepražimo, zalijemo z vinom, dodamo sladkor, sol ter vodo. Kuhamo 15 minut. Omaka se lepo prilega k štrukljem pa tudi k govedini in krompirju.

Recept nam je zaupal: Marko Mahnič, turistična kmetija Pr’Sušci

Obilo užitkov vam želimo ter se vidimo v prihodnjem letu na enem izmed naših izletov.

 

Kraški rob je čudovita pokrajina, kjer se srečata Istra in Kras, kjer se celinsko podnebje spaja z mediteranskim ter kjer se mogočne apnenčaste kraške stene dvigajo nad istrskim flišem. Nekoč je bila to politična meja med Beneško republiko in Habsburško monarhijo. In ravno zaradi burne zgodovine se po Kraškem robu razkazujejo ostanki številnih gradov in nekdanjih utrdb, ki so imele zaradi strateške lege zelo velik pomen.

Danes je Kraški rob zaradi mogočnih sten ter neokrnjene narave zaščiteno naravno območje. Tu je svoj prostor našlo kar 1688 živalskih vrst. Veliko število metuljev, ki jih sem hodijo preučevati biologi iz celega sveta, kaže na neonesnaženost okolja. Vsemu temu pa svoj pomemben pečat dodajo še tipične vasice in prijazni domačini.

Socerb je vasica na vrhu Kraškega roba, kjer stojijo ruševine gradu Strmec. Grad je zgrajen na samem robu kraške stene in slovi po svoji burni zgodovini. Z gradu se odpira edinstven pogled na flišno gričevje Slovenske Istre, obalna mesta in ob lepem vremenu tudi na celoten Tržaški zaliv. Zaradi tega je Socerb odlično izhodišče za obisk tega območja.

V bližini gradu se v kraški jami nahaja edina podzemna cerkev v Sloveniji. V jami je po legendi živel tržaški mučenec in svetnik Socerb. V njej so vidni ostanki kora, cerkvenega oltarja ter vinske kleti iz srednjega veka.

Če se zapeljemo po regionalni cesti, naletimo na vasico Črni kal. Ta se ponaša z baročno cerkvijo sv. Valentina, ki so jo postavili na temeljih stare cerkvice. Zanimiv je nagnjen zvonik, ki se je zaradi posedanja terena ob stiku fliša z apnencem nagnil za dober meter. V vasi se nahaja tudi Benkova hiša – najstarejša srednjeveška kmečka hiša na Slovenskem.

Pod Črnim kalom naletimo na vasico Osp, ki velja za ena najstarejših slovenskih vasi. Ponaša se s strnjenim vaškim jedrom, prepredenim z ozkimi ulicami. Nad naseljem se dviga mogočna kompaktna stena, oblikovana v podkvasto obliko, ki je široka 500 m ter visoka preko 200 m in predstavlja enega najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. Sprehod po vasi vse do znamenite stene je gotovo izkušnja, ki je ne boste pozabili.

Nekaj posebnega je tudi vasica Podpeč z bogato vaško arhitekturo. Nad vasjo stoji mogočni obrambni stolp, ki je eden najbolje ohranjenih utrdb na Kraškem robu. Tu lahko vidite tudi Prkičevo hišo, staro srednjeveško kmečko hišo, in se sprehodite do zanimive pokopališke cerkvice Sv. Helene o koder se ponuja prekrasen razgled na vas Hrastovlje in Kubed.

Kubed je znan po peterooglatem stolpu, ki se nahaja 60 m od vaške cerkve, ki je bil nekoč glavni obrambni in stražarski stolp kraja. Mogočno obzidje, ki je obkrožalo, vas je vidno še dandanes. V Kubedu je leta 1870 potekal znameniti kubejski tabor, pomemben pri narodnem prebujanju istrskih Slovencev.

Najbolj poznana vasica na Kraškem robu so gotovo Hrastovlje. Vas krasi znamenita cerkvica Sv. Trojice, ki jo dopolnjuje četverokotno taborsko obzidje iz 16. stoletja. To je služilo kot zavetišče domačemu prebivalstvu pred udori Uskokov in Turkov. V cerkvi si lahko ogledate freske iz leta 1490, med katerimi je najbolj znan „Mrtvaški ples”, ki nam nazorno prikazuje, da smo pred smrtjo vsi enaki.

Zadnja vas tik ob slovensko-hrvaški meji je Sočerga. Nad njo leži čudovita cerkvica sv. Kvirika s pokopališčem. Če vam čas dopušča, se lahko za sprostitev sprehodite po čudovitem kraškem travniku, kjer se boste morda že lahko razvajali ob vonju divjega origana in šetraja. Ravnodušne vas ne bo pustil niti prekrasen razgled na bližnje slovenske in hrvaške zaselke proti Buzetu. Za tiste z bolj pohodniško žilico pa priporočamo sprehod do ostankov partizanskega bunkerja oz. še dlje do naravnega mostu ter znamenitih spodmolov – ušes Istre.

Kraški rob je zares prava oaza miru med Krasom in Istro!

Avtor: Matjaž Primc, Autentica

Več o izletih po Slovenski Istri: Izleti po Slovenski Istri

Hodite na izlete po Sloveniji? Ali poznate Slovenijo? Verjetno, tako kot mnogi Slovenci, ne povsem. Predstavljamo vam idejo za izlet v čudovite kraje, kamor zaidejo redki turisti! Zapeljite se med ljudi globoko v podeželje, kjer je verovanje v mistična bitja še kako živo in kjer so Šavrinke držale štiri “kantone” od istrske hiše pokonci…

Istrske žene Šavrinke so svoj razmah doživele v 19. ter v prvi polovici 20. stoletja, vse dokler se ni med njihove poti surovo vrezala novo vzpostavljena meja med Italijo in Jugoslavijo in tako odrezala Trst od Istre. Šavrinke – jajčarice, potujoče trgovke, so zgodaj zjutraj, še preden se je na nebu pojavila zora, šle »h nogam« z oslico (istrsko: mušo), si na glavo nadele »plenjer« (koš), »bisage« in »fagote« (potrebščine za tovorjenje) in se odpravile proti Motovunščini ali Buzetščini. To sta bili območji v okolici katerih so Šavrinke kupovale jajca. Vsaka zase je točno vedela v katero vas more it in v katero hišo. To je prehajalo iz roda v rod. Rekli so jim: »Tan, kamor vidiste, da se kadi ses kaminov, eno kamor čujaste kantat pateline, tan hote. Eno še nekaj: Trdo glihat, pošteno plačat!« Med potjo pa so si puščale razne »sinjale« (znake, po katerih so vedele, katera je šla v katero smer). Šavrinke so jajca (pa tudi druge potrebščine) največkrat prodale v Trstu, tam pa nakupile stvari, ki so jih ljudje v teh krajih potrebovali (blago, mila, žeblje, petrolej, obleke in drugo). Največ žena je bilo doma iz Kubeda in Gračišča. Šavrinke so na poti prebile mnogo ur. Od Gračišča do Trsta so potrebovale tudi po 6 ur hoje. V tistih časih niso poznali ulične razsvetljave, hodile so v trdni temi.

Šavrinke so znale povedat, da so se jim na poti dogajale čudne reči. Verjele so v mitološka bitja, ki so jim vsak po svoje krojila usodo. Zelo so se bali »štrig« in »štrigonov« – zlobnih čarovnic, ki so znale človeka»žaštrigati« tako, da ga je spremljala nesreča. Zaradi tega, so veliko stvari delale »vnic« – za nazaj. To naj bi jih obvarovalo pred zlobnimi uroki. Zatorej, ko boste obiskali tukajšnje vasi, si nikar ne pozabite zjutraj spodnjega perila obrniti narobe. To vas bo varovalo pred zlobnimi uroki, pomagal bo tudi kakšen »antištrigin«, ki pa ga znajo tukajšnji ljudje izdelati po skrivnem receptu.

Velika nadloga tukajšnjih ljudi so bili tudi »kodlaki« ali vampirji. Znana je zgodba o vampirju Juriju Grandi, ki je v srednjem veku sejal strah in trepet med istrskim življem. »Mrak« je bil nadloga, ki je strašil otroke. Ponoči je v vas prišel v podobi psa ali mačke. Zato otroci, ko je padel mrak, niso imeli kaj delati zunaj. Ponoči so otrokom okoli vratu zavezali rdečo ruto, ki jih je varovala pred to nadlogo.
Kraji okrog Gračišča, Gradina, Smokvice, Abitantov in drugih okoliških vasi pa niso nekaj posebnega zgolj zaradi tega. V teh krajih, ki so odmaknjeni od mestnega vrveža, boste imeli priložnost občudovati čudovito naravo ter še vedno lepo ohranjene vasice, ki skupaj s prijaznimi domačini kljubujejo času. Vabimo vas, da si te kraje ogledate na naših izletih, kjer boste Istro doživeli s pomočjo vodnika – domačina, ki te kraje pozna do potankosti in vam bo znal predstavite kraje na način, da jih ne boste nikoli pozabili.

Nekaj idej za kulinarični izlet v deželo Šavrink, tartufov in vina:

•  »Kulinarični zakladi Slovenske Istre – dežele tartufov«
• »Gurmansko doživetje Slovenske Istre – tartufi in vino« 
• »Izlet po poteh Šavrink«

Osmica je bila sprva oblika prodaje na drobno neustekleničenega vina z geografskim poreklom. Sčasoma pa se je možnost za prodajo razširila še na možnost prodaje domačih suhomesnatih in mlečnih izdelkov, doma spečenega kruha, potic ter skuhanih štrukljev.

Pisni viri poročajo, da pravica točenja vina izvira še iz starih časov nemškega cesarja Karla Velikega. Ta pravica se je ohranila še kasneje v času vladavine cesarice Marije Terezije in avstrijskega cesarja Jožefa II. Leta 1784 je bil izdan dekret, ki je vinogradnikom dovoljeval osem dnevni rok za točenje vina. Po tem dekretu je lahko kmet oz. vinogradnik prodajal vinske presežke iz preteklega leta v tako imenovanem vinotoču pod vejo. Vinotoč, v katerem je kmet prodajal svoje vino brez davka osem dni v letu, je dobil ime OSMICA. Da bi označili, da poteka osmica souporabili šop bršljana, imenovan »fraska«, ki so ga pritrdili na vhodna vrata.

Osmico je vinogradnik priredil na svojem domu v prostoru, kjer se vino hrani: v kleti ali na borjaču. Kmetu je bilo s tem omogočeno, da je lahko svoj lasten pridelek prodal potrošniku,saj so bile količine vina večje, kot bi jo lahko porabila povprečna družina. Poleg prodaje poljskih pridelkov je prvotno organiziranje osmice za vinogradnike predstavljalo edini vir zaslužka. Navada se je ohranila do današnjih dni in tako danes največ osmic najdemo na Krasu (na obeh straneh meje), nekaj pa jih odpre svoja vrata tudi v Vipavski dolini in Slovenski Istri! Obogatite vaš jesenski izlet na Kras, izlet v Vipavsko dolino ali izlet v Slovensko Istro z obiskom osmice!

Najdi idejo za jesenski izlet s kosilom ali večerjo na osmici!

Po poteh Soške fronte je izlet v spomin na serijo bitk ki so od 23. maja 1915 do 24. oktobra 1917 zaznamovale območje med Posočjem, Goriško in Krasom.

Na Krasu in ob spodnjem toku reke Soče so se odvile ene od najbolj hudih bitk na tem delu fronte. Ker je tu svet manj gorat, je italijanska vojska predvidevala, da bo tu laže zlomila nasprotnikovo obrambo, kot v goratem delu fronte. Prva bitka na Soški fronti se je odvila prav na spodnjem toku reke Soče, ko je italijanska vojska poleg tolminskega in goriškega mostišča želela zavzeti še zahodni rob kraške planote. Odločila se je za udar proti doberdobski planoti.
Spominska obeležja, kaverne, strelski jarki, utrdbe in pokopališča predstavljajo kulturno in zgodovinsko dediščino. Spominja in opominja nas na trpljenje, žrtvovanje in umiranje tisočih mladih fantov in mož številnih narodov. Ti spomeniki in obeležja dajejo prihodnjim rodovom možnost, da se poklonijo junakom in nas spominjajo na vse, ki so trpeli v času 1. svetovne vojne ter opominjajo, zakaj se vojne ne smejo več dogajati.

Zgodbo teh krajev lahko spoznate tudi pobliže na organiziranem izletu s strokovnim vodenjem lokalnega vodiča. V Autentici vas torej vabimo na čudovit izlet za zaključene skupine (minimalno 10 oseb) po poteh junakov, ki so se nekoč bojevali za vsak kamen čarobnega Krasa. Vabljeni na izlet po poteh Soške fronte.

Podrobnejši program izleta najdete na tej povezavi – Izlet po poteh Soške fronte (klikni).

Za zaključek vas pustimo ob branju slovenske narodne pesmi, avtorja Zorka Prelovca:

Oj Doberdob, oj Doberdob,
slovenskih fantov grob!

Kjer smo kri prelivali za svobodo domovine,
kjer smo jih pokopali, slovenske fante.

Oj Doberdob, slovenski grob!
Oj Doberdob, slovenski grob!